CUZCO in MACHU PICHU

Naslednja destinacija – Cuzco. V soboto smo kupl karte za avtobus, za nedeljo ob 7 zvecer. Na postajo smo prisl skor urco prej, da bi ja vse stimal, ampak nasega avtobusa ni blo od nikoder. Po treh urah cakanja in pregovarjanja z modelom za saltrom, smo zamenjal karte za ponedeljek, se spakiral v taksi in sli nazaj v isti hostel. Men  je blo cist kul…bom vsaj spala v postli namest na busu.

Sem misla, da je blo 10 ur voznje do Ayacucha cist prevec, ampak po tej dogodivscini je to mala malca za nas. Vozl smo se 25 ur…jap, na cist navadnem avtobusu,  da ne bi kdo mislu, da smo mel bus-cama varianto…se wc-ja ni blo…no, je bil, ampak v naraviJ. To je bil tud eden izmed razlogov, da sem v celem dnevu nardila dva pozirka vode, da mi ja ne bi blo treba it na wc. Pot je bla prava avantura…tud plaz nas je ustavu, tak da smo dobri dve urci cakal sred nicesar, ampak k sreci ni blo hujsga. Med potjo sem mal spala, pogledala par epizod Prijateljev in je blo 25 urc naokolJ.

Cuzco…kaj naj recem…mesto na visini 3400m..lepo je, nimas kej…nisem pa bla neki norooooooo fascinirana. Sej se najde velik lepih stvari, kar se tice arhitekture, ampak mislim, da js nisem glih narjena za take scene. Ni se mi dal neki velik setat po mestu. Mogoc je blo krivo vreme, ker me je pa res skoz zebl…ocitno se pozna, da sem pol leta zivela na Karibih. Tule je 8-16 stopinj in vcasih se mi zdi, da kr ne bom prezivela…sploh, ko je treba it pod tus…bi sla kr oblecenaJ. In ko pomislim, da sta nasi naslednji destinaciji (Puno in La Paz), se visje in da je tam 4-8 stopinj, me vcasih kr mine…zakaj ne mormo it kr lepo nazaj v Limo…tam mi res ni nic manjkal…sonce, morje…Ampak vcasih je ocitno res treba mal zobe stisnat in potrpet…je pa pol tulk leps, ko si bogatejsi za kako novo dogodivscino in ko imas v spominu obcutke in prizore, ki ti jih noben ne more vzet. Ceprav sem ugotovila, da tale mesta niso glih po mojem okusu. Ampak to ne bi nikol vedla, ce ne bi vidla na lastne oci. Torej, se splaca;).

Tud tuki smo obiskal organizacijo. Imenuje se Peruvian Hearts. Ce kirga zanima kej vec o sami organizaciji, si poglejte na netu, ker se mi res ne da pisat o tem, saj mormo itak kr naprej pisat neka porocila. Bom raj kako besedico vec namenla Machu Pichu….jap, itak smo sli gorJ. V glavnem…sej ne vem kje naj zacnem. Se kr ne morm vrjet, da sem dejansko bla gor. Noroooooooo!!!!!! Sli smo na dvodnevni izlet. Prvi dan smo se na poti do Agua caliente (to je mestece od koder startas na Machu Pichu) ustavl v parih vasicah in si ogledal cel kup enih arheoloskih zanimivosti. Ok, so si ogledal…js sem se z eno kolegico ta cas setala po predelih, ki so zastonj, ker itak si mogu to posebi placat in res nimam kesa za vsak kup kamenja in skalovja. Machu Pichu bo cist dovolj. Do hostla smo prisl sele ob 11 zvecer, ker smo mogl vec kot tri ure cakat na vlak, ki nas je pripeljal do Agua caliente. Lustna vasica, draga pa k p******. Naslednji dan pa ob 5 zjutri auf, pojest zajtrk in gasa. Do vrha se lahk odpravis pes al pa z avtobusom, kar je itak spet treba placat, torej ze poznate odgovor na vprasanje: “Pes ali z busom?” Hodl smo dobro urco…PO STENGAH!!!!!! Prva stvar na katero sem pomisla: “se dobr, da ne kadim”, ker pa mislim, da bi pluce kr sred hoste pustila. Mislim, da je bil to trening za zadnje 4 mesce, ko res nisem bla kej posebi aktivna, kar se sporta tice (Misi, sej bom vse nadoknadla, obljubimJ). Kakorkoli, koncno smo se prcjazl do vhoda. Pocakat smo mogl na vodicko in ostali folk iz nase skupine, ki je prisu z busom (lenobe leneJ) in smo sli. Itak spet stenge…ampak tu mi pa res ni bil noben problem, ker se pa nisem mogla nacudit…zdej razumem zakaj je Machu Pichu eden izmed sedmih svetovnih cudes. Tud slike ne morjo pricarat tega obcutka. Slik mam tak mali milijon, ker se mi je itak zdel vse ful pomembn. Ena zadeva iz vseh zornih kotov, od blizu, od dalec, z nahrbtnikom in brez njega, v kratkih rokavih, s Hyongovo jopico (normalnoJ)…v glavnem na vse mozne nacine. Po dobrih dveh urah setanja po celotnem mestecu pa se en izziv. Ko smo se prijavl za izlet, smo mel moznost izbire…ce hoces lahk placas 10 usd vec in lahk gres se na sosednjo goro, ki se imenuje Waynapichu in itak smo placal teh 10 dolarckov.  V glavnem, zdej je bil pa na vrsti samomor. Sej ne vem zaka sem se spravla lazit v zivo skalo, ampak enostavno se ne mors upret. Se vec steng, se malj bolj strmo, zajla tu, zalja tam…lufta mi je zmankval kr naprej pa ne tulk zarad kondicije, kulker zarad visine. Machu Pichu je na 2400 m, Waynapichu pa 2700 m pa se neki malga. Sej niso to neke astronomske cifre, ampak za mene je blo to cist dovolj za en dan. Ampak, ko smo prisl pa na vrh je bla pa tud cist druga zgodba. Pozabla sem na vse…res se je splacal mal potrpet. Machu Pichu iz cist drugega zornega kota kot smo ga vajeni. In spet milijon slikcJ. V glavnem podvig je uspel, ampak to se vedno ni bil konec. Zdej je treba pa se dol pridet. Ce sam omenim, da je danes 5. dan od nasega izleta in me se kr noge bolijo…mislim, da mi ni treba it v detajle. Kakorkoli, ce bi blo treba, bi prehodla se kako stengo vec…res je blo vredno.

V Cuzco smo se vrnal ponoc, nasledn dan pa nedelja…ni lepsega. Cel dan lenarjenja, se na kosilo sem se komi spravla. Nismo mel nekih posebnih planov, tak da, ko sem se po kolsilu zavalila v postlo, me ziva dusa ni ven spravla. Vse kar sem nardila je blo to, da sem si spakirala stvari, ker smo naslednje jutro odpeketal proti Punu. Ampak to je pa ze naslednja zgodbaJ.

P.S. Slikce so na Facebooku, ker jih nisem mogla nalozit na blog...ne me vprasat zakaj, ker tud na tem podrocju nisem ekspert:).

AYACUCHO, Peru

Koncno!!!!!! Po 10-ih urah voznje z avtobusom smo le prispel v Ayacucho. Voznja je potekala ponoc, tak da sem lahk vsaj mal spala. Sem pa pozabla na eno malenkost…to prekrasno mestece (no, je kr orng mesto) je na visini 2761m…si zdej lahk predstavljate kaj mi je nardil z glavo, ko sem se zbudila??? Pritisk, ki sem ga cutla po celem telesu, je bil za popizdit nadlezen. Sej nisem vedla al mi je slabo, al se mi vrti, al mi je vroc…nic mi ni pasal in komi sem cakala, da se zvalim v postlo. Ok, na vse te cudne filinge pa sem skor pozabla, ko sem pogledala skoz okno…C.U.D.O.V.I.T.O.!!!!! Nisem se mogla nacudit…ko sem vidla prve hiske in ljudi, ki sem jih do tega trenutka vidla samo na televiziji al pa na kaki fotki…tetike v dolgih barvastih kiklah s klobukom na glavi, dvema kitkama in v vecini primerov z otrokom na hrbtu. Res edinstven obcutek. Ampak kljub vsemu je bla najbolj pomembna stvar v tistem trenutku, cimprej najdit postlo, kamor se bom zvalila. Zaradi jutranjega pocitka sem se odpovedala sprehodu po mestu s Paulo in Josejem, sta me pa lepo presenetla s svezim juicem iz pomaranc in papaje, ko sta se vrnala…njamiiiiiiiii!!!!! Aja, kupla sta se 6 struck kruha za 1 sol, kar je 0,3 eur…ne bom komentirala.

Popoldne pa smo bili dogovorjeni, da obiscemo organizacijo, ki smo jo tudi v Limi, Chirapaq. Naslednji dan smo dopoldne sli na en kongres, na katerega so nas povabili, popoldne pa na izlet v bliznjo vasico Quinua (urco stran). Baje je to pomanjsan Cuzco…kakorkoli, zeloooooo lustna zadevca. Do tja smo se pelal s kombijem, ki je bil nafilan v nulo, ampak za 3,50 solesov (1 eur) se ne smemo pritozvat. Sicer smo pa tega tak navajeni ze iz St. Vincenta. Edino kar me je sokiral je to, da sem ugotovila, da so ceste na St. Vincentu v odlicnem stanju v primerjavi s temi. Ampak voznja je kljub vsemu potekala brez problemov. Prva stvar, ki smo jo nardil je blo kosilo…por supuesto;). Vsepovsod so prodajal cuy in ni mi blo niti priblizn jasn kaj je to, dokler nisem vidla neki paniranga na enem pultu…seveda, morski prasicek….itak, da sem ostala kr pri rizu in pisancu….ziher je ziher.

Potem smo sli pa mal naokol…ocitno je v vasici najpogostejsa obrt glinarstvo…res so pravi mojstri in kr tezk se je upret skusnjavi…itak mors neki kupit…ampak res neki cist majhnega, ker pa je ze kr panika s prtlagoJ. Odpravl pa smo se se na 3300 metrov visoko “planino” od koder je razgled fenomenalen.  Na poti navzgor smo srecal dva fantica, ki sta nam zacela razlagat mal o tem predelu in ko smo prisli na vrh sta mela pravo predavanje…mi smo dobil neki informacij onadva sta pa zasluzla za sladoled;)... in smo bli vsi srecni. Pol smo mel pa cel fotosession. In itak ne bi bla js js, ce mi ne bi sred najlepsega dela zmanjkal baterije v fotoaparatu. Ampak se nisem kej velik sekirala, ker mamo vsak svojga, tak da je slik kot d****J.

Nismo se pa mogl upret se eni turisticni zadevi…jezdenje konjev…kak je blo pa fajn. Najprej sem se neki upirala in nisem bla glih za akcijo, ker se je prvi konj, ki so ga hotl dat enmu od nas, mal upiru. Ampak pol sem se vseen vdala . Norooooooo!!!! Sej ce ne bi bla tak lepa narava ne bi blo nic posebnega, ampak vse skupi da res en posebn car.

In je se en dan za nami. Med voznjo nazaj pa sem imela cas razmisljat…ne morm vrjet…ce bi mi kdo pred enim letom reku, da bom sla v Peru in dozivela vse to, bi si misla, da mu manjka par kolesckov…ampak tuki sem…sred Peruja na poti v Bolivijo in potem v Ekvador…crazy!!!!!!

Ayacucho je bil zanimiv tudi zaradi karnevala, ki so ga mel te dni. Posebno dozivetje…skupine nastopajocih poplesujejo po ulici in folk posipavajo s pudrom, tak da vsi beli hodijo okol, froci so se (nas) iz vseh strani obmetaval z vodnimi baloni (to majo prave “vojne” med sabo…stojijo za vsakim vogalom in na vsakem balkonu al pa strehi, tak da mimgrede pokasiras kako vodno bombico), ampak se noben ne sekira….tradicija je pac tradicija, nimas kejJ. V glavnem, lustn je blo.

LIMA, Peru

Evo pa sem nazajJ. Mal je trajal, ampak bolje pozno, kot nikoli, so reklJ. Del tega  “leposlovja” je nastalo med 9-urnim potovanjem z avtobusom do nase druge destinacije v Peruju – Ayacucho. Za tiste, ki ne veste…1. februarja smo zacel nas “investigation trip” po Peruju. Vse skupi bo trajal dober mesec in v tem casu bomo obiskal neki organizacij in se malo bolj spoznali s kulturo v Latinski Ameriki (vsaj js, ker Paula in Jose sta itak LatinosaJ) pol pa za 4 mesece v Ekvador.

Zdej pa na zacetek…nas trip se je zacel v Venezueli. V bistvu smo bli, zaradi tezav z eno letalsko druzbo, prisiljeni zaceti nase popotovanje en teden prej, ampak se noben ni velik pritozeval, saj smo en teden ostali na Isla de Margarita, otok v Venezueli. En teden lenarjenja in uzivanja v hostlu, ki nam ga je priporocal kolega od kolegaJ…se ga je splacal poslusat, ker pa je blo res fenomenalno. Pa se delat nam ni blo treba nic posebnega, ker smo bli na prisiljenih pocitnicahJ. Edina slaba stvar v tem tednu je bila Paulina gnojna angina. Ampak je bil pa to za njo odlicen kraj, da se pozdravi, predno nadaljujemo pot. Mal smo se setal po zdravnikih in lekarnah, ampak nam ni blo hudga….ona se je pa tud ze po nekaj dneh boljs pocutla, tak da smo lahk sli mal se na plazo pogledat….sej nam ne bi blo treba it, ker smo pa ipak mel bazen na sredini nase rezidenceJ.

Po enem tednu smo se odpravl v Caracas, ampak sam na letalisce, ker smo mel isti dan let v Peru. Tud tu se nismo nic pritozeval, ker je Caracas baje kr nevarno mesto in nam ni blo glih do setanja okol. Lepo smo pocakal na letaliscu do vecera in to je blo to. In koncno smo prispeli v Limo, sicer je bla ura ze skor polnoc, ampak smo pa na cilju…no, skorajJ. Mel smo majcken problem, saj nismo vedl kje bomo spal, upsJ. Ampak je bil Elvis (nas “ucitelj”) preprican, da bo v hostlu, ki ga je mel rezerviranega, prostor tud za nas…wrong!!!!...itak je blo vse poln, ampak smo mel pa sreco s taksistom, ki nas je furo po Limi in nam iskal prenocisce…res prijazn stric. Na koncu  smo le nasl hostl, kjer so mel prostror za nas klosarjeJ. Sam, da razlozim na hitr…mi bi naj ostal pri enem couch surferju, ampak se ni izslo tak kot smo si zamislal, Elvis pa si je rezerviral hostel ze prej, saj je cel teden v Limi bil namenjen tudi promociji nase sole (Richmond Vale Academy)  in Elvis je imel v tem hostlu “info meetinge”. No, naslednji dan smo se prestavl v drug hostl, mal cenejsi, ampak sam za en dan, saj smo dobil odgovor od drugega couch surferja, ki nas je bil pripravljen sprejet. In res smo sli…naslednji dan smo se popoldne odpravl na sever Lime, kjer je on doma. Da si boste mal lazje predstavljal…sli smo iz Beverly Hillsa v BronxJ, ampak je blo pa zastonj…in ce bi se mogla se enkrat odlocat, bi se odlocla enako….ne zarad denarja, ampak zarad ljudi, ki smo jih tam spoznal. David je star 36 let in zivi z bratom, sestro, ki ima dva sinova (sikana ko sto hudicev) in mamo. Ampak to ni cela druzina…ima 6 bratov in 2 sestri….jap, ko so vsi na kupu jih je kot Rusov, kar smo mel tud priloznost videt, saj smo tam ostali tri dni (dve noci) in drugi dan nas je cakalo malo presenecenje, ko smo se zvecer vrnal iz mesta. V hisi in pred njo je blo okol15 ljudi, saj so praznoval rojstni dan. To je bla festaJ. Vsi so nas ful lepo sprejel. To res ni bla cist obicajna druzina….ce opisem sam eno situacijo…prvi dan smo mi trije in David spal v njegovi sobi, ki je vlka 2x3 metre. Not ma eno postlo, ki sma si jo s Paulo delile, Jose in on pa sta spala na tleh, gentelmana, ni kej. Ampak to ni bistvo…nasledn dan je bil zanimiv, sred dneva nam je povedu, da prideta se dva popotnika. What????? Kje bomo spal????? Ni panike, je reku, bo z bratom zamenju sobo, ker je mal vecja pa sem bomo tam mal stisnal. Ok, kdo bi se sekiru….vazn, da mamo streho nad glavo in da nas ne okradejoJ. Ampak tud to se ni blo vse…naslednji dan smo v mestu pobral ta dva Argentinca, ki sta po dobrih 20 urah na avtobusu prisla iz Cuzca in skupi smo se odpravl k Davidu. Odpravl? Bolje receno, natlacl, ker nas je slo pa sest v taksi, ki niti priblizno ni namenjem takemu stevilo, ker pr nas v nobenem primeru niti cez tehnicnega ne bi selJ. To niti ni tak smesn, ampak sem se ze cist navadla na totaln kaos na cesti, na zmesane voznike in na avte, ki to niti niso (Venezuela je pa tuki itak zmagala). V glavnem, vseh sest se nas je prcjazl domov….pred hiso pa festa, kot sem ze povedala (rojstni dan). Pokazu nam je sobo v kateri bomo spal….lusn prostor, not ena postal in omara…se bomo ze nekak zorganiziral za spanje….ampak sledilo je se eno presenecnje…pojavu se je se en par, ki se nam bo priruzu v nasi cimerci…pa ka si ti mal norJ. Osem se nas more natlacit v eno sobo z eno postlo in prtljage tulk, da te kapJ. Ni panike….na koncu smo stirje spal na eni postli, dva na tleh, ena modelka je spala na kavcu, David pa pri bratuJ…vse smo zrihtal…in btw, festa je tud uspela…mal smo salso plesal mal smo se menl (eni bolj kot drugi, saj je moja spanscina se vedno zelo, zelo osnovna, ampak David in njegova sestra govorita anglesk, tak da smo se nekak sporazumel). Nasledn dan pa smo se odpravl do drugega couch surferja, ki nam je (hvala bogu) v tem casu odpisu. Pri Davidu so nam se pripravl odlicno kosilo, po kosilu se bingo in smo sli. Ce hisa ne bi bla tak obljudena , bi se itak ostal, ampak smo v bistvo tud ostalim nardil manjso uslugo, ko smo se spakiral.

Naslednja lokacija pa je spet poglavje za sebe. Prispel smo do stanovanjske hise. V prvem stuku zivi Herman z mamo in punco, drugi stuk je za nas brezdomce.  Ampak tud tu nas je cakalo presenecenje…ko prides v drugi stuk, je na sredini kao atrij in da prides do sobe mors tu mim in ce hoces iz sobe do kopalnice, mores spet tu mim. Ok, tega sploh ne bi omenjala, ce ne bi v tem atriju zivel se 11 mack. In ne vem, ce si lahk predstavljate kak smrad so sposobne proizvest macke…katastrofa!!!!! Aja,  za dobro jutro nas je se prcakal kupcek dreka pred vrati, tak da je mal manjkal, da bi se popelala do kopalnice, ce ga ne bi prav cas opazla. Je pa res, da sma s Paulo mele zakonsko postlo Jose pa svojo, in da smo spal kot kralji….to je pa tud velik vredn. Dozivel in prezivel pa smo tud potres, ki sicer ni bil mocan (4,3 po Richterju), je bil pa razlog, da sem bla naslednjo urco mal bolj pozorna kdaj se bojo zavese spet zacele trest.

 V glavnem Lima je bla prav posebna dogodivscina, vidl smo vse…nekateri predeli so spedenani v nulo, spet drugi ti dajo mal mislat…velikrat sem se zalotla, da razmisljam kak mi je v zivljenju fajn in da sem lahk res srecna in hvalezna za vse kar imam.

Da ne pozabim omenit…Lima je balsam za duso, if you know what I meanJ. Shopping, da se ti zmesa…ok, ce hoces lahk mas shopping, da se ti zmesa….men se je sam mesal, ker kupla si nisem kej velik (si bom na poti nazaj, ko bom vidla, ce mi bo kej denarja ostal). J

V teh prvih 14-ih dneh sem pa ze tudi imela krizo kar se tice spanscine. Res je tezk…bolj kot sem si predstavljala. Ampak nimam neke izbire…bo treba mal zobe stisna, mozgancke napet, usta odpret  pa bo (hahahahah….zobe stisnat pa istocasno usta odpret je mal tezk, ampak sej veste kaj mislim).

Sem misla se par slikc dodat, ampak je internet tak pocasen, da bi vse skupi trajal cist predolg. Takoj ko bo mozno, bom dala se slikce gor.

Dijoooooooooooooooooooooooo!!!!!!!