AYACUCHO, Peru

Koncno!!!!!! Po 10-ih urah voznje z avtobusom smo le prispel v Ayacucho. Voznja je potekala ponoc, tak da sem lahk vsaj mal spala. Sem pa pozabla na eno malenkost…to prekrasno mestece (no, je kr orng mesto) je na visini 2761m…si zdej lahk predstavljate kaj mi je nardil z glavo, ko sem se zbudila??? Pritisk, ki sem ga cutla po celem telesu, je bil za popizdit nadlezen. Sej nisem vedla al mi je slabo, al se mi vrti, al mi je vroc…nic mi ni pasal in komi sem cakala, da se zvalim v postlo. Ok, na vse te cudne filinge pa sem skor pozabla, ko sem pogledala skoz okno…C.U.D.O.V.I.T.O.!!!!! Nisem se mogla nacudit…ko sem vidla prve hiske in ljudi, ki sem jih do tega trenutka vidla samo na televiziji al pa na kaki fotki…tetike v dolgih barvastih kiklah s klobukom na glavi, dvema kitkama in v vecini primerov z otrokom na hrbtu. Res edinstven obcutek. Ampak kljub vsemu je bla najbolj pomembna stvar v tistem trenutku, cimprej najdit postlo, kamor se bom zvalila. Zaradi jutranjega pocitka sem se odpovedala sprehodu po mestu s Paulo in Josejem, sta me pa lepo presenetla s svezim juicem iz pomaranc in papaje, ko sta se vrnala…njamiiiiiiiii!!!!! Aja, kupla sta se 6 struck kruha za 1 sol, kar je 0,3 eur…ne bom komentirala.

Popoldne pa smo bili dogovorjeni, da obiscemo organizacijo, ki smo jo tudi v Limi, Chirapaq. Naslednji dan smo dopoldne sli na en kongres, na katerega so nas povabili, popoldne pa na izlet v bliznjo vasico Quinua (urco stran). Baje je to pomanjsan Cuzco…kakorkoli, zeloooooo lustna zadevca. Do tja smo se pelal s kombijem, ki je bil nafilan v nulo, ampak za 3,50 solesov (1 eur) se ne smemo pritozvat. Sicer smo pa tega tak navajeni ze iz St. Vincenta. Edino kar me je sokiral je to, da sem ugotovila, da so ceste na St. Vincentu v odlicnem stanju v primerjavi s temi. Ampak voznja je kljub vsemu potekala brez problemov. Prva stvar, ki smo jo nardil je blo kosilo…por supuesto;). Vsepovsod so prodajal cuy in ni mi blo niti priblizn jasn kaj je to, dokler nisem vidla neki paniranga na enem pultu…seveda, morski prasicek….itak, da sem ostala kr pri rizu in pisancu….ziher je ziher.

Potem smo sli pa mal naokol…ocitno je v vasici najpogostejsa obrt glinarstvo…res so pravi mojstri in kr tezk se je upret skusnjavi…itak mors neki kupit…ampak res neki cist majhnega, ker pa je ze kr panika s prtlagoJ. Odpravl pa smo se se na 3300 metrov visoko “planino” od koder je razgled fenomenalen.  Na poti navzgor smo srecal dva fantica, ki sta nam zacela razlagat mal o tem predelu in ko smo prisli na vrh sta mela pravo predavanje…mi smo dobil neki informacij onadva sta pa zasluzla za sladoled;)... in smo bli vsi srecni. Pol smo mel pa cel fotosession. In itak ne bi bla js js, ce mi ne bi sred najlepsega dela zmanjkal baterije v fotoaparatu. Ampak se nisem kej velik sekirala, ker mamo vsak svojga, tak da je slik kot d****J.

Nismo se pa mogl upret se eni turisticni zadevi…jezdenje konjev…kak je blo pa fajn. Najprej sem se neki upirala in nisem bla glih za akcijo, ker se je prvi konj, ki so ga hotl dat enmu od nas, mal upiru. Ampak pol sem se vseen vdala . Norooooooo!!!! Sej ce ne bi bla tak lepa narava ne bi blo nic posebnega, ampak vse skupi da res en posebn car.

In je se en dan za nami. Med voznjo nazaj pa sem imela cas razmisljat…ne morm vrjet…ce bi mi kdo pred enim letom reku, da bom sla v Peru in dozivela vse to, bi si misla, da mu manjka par kolesckov…ampak tuki sem…sred Peruja na poti v Bolivijo in potem v Ekvador…crazy!!!!!!

Ayacucho je bil zanimiv tudi zaradi karnevala, ki so ga mel te dni. Posebno dozivetje…skupine nastopajocih poplesujejo po ulici in folk posipavajo s pudrom, tak da vsi beli hodijo okol, froci so se (nas) iz vseh strani obmetaval z vodnimi baloni (to majo prave “vojne” med sabo…stojijo za vsakim vogalom in na vsakem balkonu al pa strehi, tak da mimgrede pokasiras kako vodno bombico), ampak se noben ne sekira….tradicija je pac tradicija, nimas kejJ. V glavnem, lustn je blo.