CUZCO in MACHU PICHU

Naslednja destinacija – Cuzco. V soboto smo kupl karte za avtobus, za nedeljo ob 7 zvecer. Na postajo smo prisl skor urco prej, da bi ja vse stimal, ampak nasega avtobusa ni blo od nikoder. Po treh urah cakanja in pregovarjanja z modelom za saltrom, smo zamenjal karte za ponedeljek, se spakiral v taksi in sli nazaj v isti hostel. Men  je blo cist kul…bom vsaj spala v postli namest na busu.

Sem misla, da je blo 10 ur voznje do Ayacucha cist prevec, ampak po tej dogodivscini je to mala malca za nas. Vozl smo se 25 ur…jap, na cist navadnem avtobusu,  da ne bi kdo mislu, da smo mel bus-cama varianto…se wc-ja ni blo…no, je bil, ampak v naraviJ. To je bil tud eden izmed razlogov, da sem v celem dnevu nardila dva pozirka vode, da mi ja ne bi blo treba it na wc. Pot je bla prava avantura…tud plaz nas je ustavu, tak da smo dobri dve urci cakal sred nicesar, ampak k sreci ni blo hujsga. Med potjo sem mal spala, pogledala par epizod Prijateljev in je blo 25 urc naokolJ.

Cuzco…kaj naj recem…mesto na visini 3400m..lepo je, nimas kej…nisem pa bla neki norooooooo fascinirana. Sej se najde velik lepih stvari, kar se tice arhitekture, ampak mislim, da js nisem glih narjena za take scene. Ni se mi dal neki velik setat po mestu. Mogoc je blo krivo vreme, ker me je pa res skoz zebl…ocitno se pozna, da sem pol leta zivela na Karibih. Tule je 8-16 stopinj in vcasih se mi zdi, da kr ne bom prezivela…sploh, ko je treba it pod tus…bi sla kr oblecenaJ. In ko pomislim, da sta nasi naslednji destinaciji (Puno in La Paz), se visje in da je tam 4-8 stopinj, me vcasih kr mine…zakaj ne mormo it kr lepo nazaj v Limo…tam mi res ni nic manjkal…sonce, morje…Ampak vcasih je ocitno res treba mal zobe stisnat in potrpet…je pa pol tulk leps, ko si bogatejsi za kako novo dogodivscino in ko imas v spominu obcutke in prizore, ki ti jih noben ne more vzet. Ceprav sem ugotovila, da tale mesta niso glih po mojem okusu. Ampak to ne bi nikol vedla, ce ne bi vidla na lastne oci. Torej, se splaca;).

Tud tuki smo obiskal organizacijo. Imenuje se Peruvian Hearts. Ce kirga zanima kej vec o sami organizaciji, si poglejte na netu, ker se mi res ne da pisat o tem, saj mormo itak kr naprej pisat neka porocila. Bom raj kako besedico vec namenla Machu Pichu….jap, itak smo sli gorJ. V glavnem…sej ne vem kje naj zacnem. Se kr ne morm vrjet, da sem dejansko bla gor. Noroooooooo!!!!!! Sli smo na dvodnevni izlet. Prvi dan smo se na poti do Agua caliente (to je mestece od koder startas na Machu Pichu) ustavl v parih vasicah in si ogledal cel kup enih arheoloskih zanimivosti. Ok, so si ogledal…js sem se z eno kolegico ta cas setala po predelih, ki so zastonj, ker itak si mogu to posebi placat in res nimam kesa za vsak kup kamenja in skalovja. Machu Pichu bo cist dovolj. Do hostla smo prisl sele ob 11 zvecer, ker smo mogl vec kot tri ure cakat na vlak, ki nas je pripeljal do Agua caliente. Lustna vasica, draga pa k p******. Naslednji dan pa ob 5 zjutri auf, pojest zajtrk in gasa. Do vrha se lahk odpravis pes al pa z avtobusom, kar je itak spet treba placat, torej ze poznate odgovor na vprasanje: “Pes ali z busom?” Hodl smo dobro urco…PO STENGAH!!!!!! Prva stvar na katero sem pomisla: “se dobr, da ne kadim”, ker pa mislim, da bi pluce kr sred hoste pustila. Mislim, da je bil to trening za zadnje 4 mesce, ko res nisem bla kej posebi aktivna, kar se sporta tice (Misi, sej bom vse nadoknadla, obljubimJ). Kakorkoli, koncno smo se prcjazl do vhoda. Pocakat smo mogl na vodicko in ostali folk iz nase skupine, ki je prisu z busom (lenobe leneJ) in smo sli. Itak spet stenge…ampak tu mi pa res ni bil noben problem, ker se pa nisem mogla nacudit…zdej razumem zakaj je Machu Pichu eden izmed sedmih svetovnih cudes. Tud slike ne morjo pricarat tega obcutka. Slik mam tak mali milijon, ker se mi je itak zdel vse ful pomembn. Ena zadeva iz vseh zornih kotov, od blizu, od dalec, z nahrbtnikom in brez njega, v kratkih rokavih, s Hyongovo jopico (normalnoJ)…v glavnem na vse mozne nacine. Po dobrih dveh urah setanja po celotnem mestecu pa se en izziv. Ko smo se prijavl za izlet, smo mel moznost izbire…ce hoces lahk placas 10 usd vec in lahk gres se na sosednjo goro, ki se imenuje Waynapichu in itak smo placal teh 10 dolarckov.  V glavnem, zdej je bil pa na vrsti samomor. Sej ne vem zaka sem se spravla lazit v zivo skalo, ampak enostavno se ne mors upret. Se vec steng, se malj bolj strmo, zajla tu, zalja tam…lufta mi je zmankval kr naprej pa ne tulk zarad kondicije, kulker zarad visine. Machu Pichu je na 2400 m, Waynapichu pa 2700 m pa se neki malga. Sej niso to neke astronomske cifre, ampak za mene je blo to cist dovolj za en dan. Ampak, ko smo prisl pa na vrh je bla pa tud cist druga zgodba. Pozabla sem na vse…res se je splacal mal potrpet. Machu Pichu iz cist drugega zornega kota kot smo ga vajeni. In spet milijon slikcJ. V glavnem podvig je uspel, ampak to se vedno ni bil konec. Zdej je treba pa se dol pridet. Ce sam omenim, da je danes 5. dan od nasega izleta in me se kr noge bolijo…mislim, da mi ni treba it v detajle. Kakorkoli, ce bi blo treba, bi prehodla se kako stengo vec…res je blo vredno.

V Cuzco smo se vrnal ponoc, nasledn dan pa nedelja…ni lepsega. Cel dan lenarjenja, se na kosilo sem se komi spravla. Nismo mel nekih posebnih planov, tak da, ko sem se po kolsilu zavalila v postlo, me ziva dusa ni ven spravla. Vse kar sem nardila je blo to, da sem si spakirala stvari, ker smo naslednje jutro odpeketal proti Punu. Ampak to je pa ze naslednja zgodbaJ.

P.S. Slikce so na Facebooku, ker jih nisem mogla nalozit na blog...ne me vprasat zakaj, ker tud na tem podrocju nisem ekspert:).

AYACUCHO, Peru

Koncno!!!!!! Po 10-ih urah voznje z avtobusom smo le prispel v Ayacucho. Voznja je potekala ponoc, tak da sem lahk vsaj mal spala. Sem pa pozabla na eno malenkost…to prekrasno mestece (no, je kr orng mesto) je na visini 2761m…si zdej lahk predstavljate kaj mi je nardil z glavo, ko sem se zbudila??? Pritisk, ki sem ga cutla po celem telesu, je bil za popizdit nadlezen. Sej nisem vedla al mi je slabo, al se mi vrti, al mi je vroc…nic mi ni pasal in komi sem cakala, da se zvalim v postlo. Ok, na vse te cudne filinge pa sem skor pozabla, ko sem pogledala skoz okno…C.U.D.O.V.I.T.O.!!!!! Nisem se mogla nacudit…ko sem vidla prve hiske in ljudi, ki sem jih do tega trenutka vidla samo na televiziji al pa na kaki fotki…tetike v dolgih barvastih kiklah s klobukom na glavi, dvema kitkama in v vecini primerov z otrokom na hrbtu. Res edinstven obcutek. Ampak kljub vsemu je bla najbolj pomembna stvar v tistem trenutku, cimprej najdit postlo, kamor se bom zvalila. Zaradi jutranjega pocitka sem se odpovedala sprehodu po mestu s Paulo in Josejem, sta me pa lepo presenetla s svezim juicem iz pomaranc in papaje, ko sta se vrnala…njamiiiiiiiii!!!!! Aja, kupla sta se 6 struck kruha za 1 sol, kar je 0,3 eur…ne bom komentirala.

Popoldne pa smo bili dogovorjeni, da obiscemo organizacijo, ki smo jo tudi v Limi, Chirapaq. Naslednji dan smo dopoldne sli na en kongres, na katerega so nas povabili, popoldne pa na izlet v bliznjo vasico Quinua (urco stran). Baje je to pomanjsan Cuzco…kakorkoli, zeloooooo lustna zadevca. Do tja smo se pelal s kombijem, ki je bil nafilan v nulo, ampak za 3,50 solesov (1 eur) se ne smemo pritozvat. Sicer smo pa tega tak navajeni ze iz St. Vincenta. Edino kar me je sokiral je to, da sem ugotovila, da so ceste na St. Vincentu v odlicnem stanju v primerjavi s temi. Ampak voznja je kljub vsemu potekala brez problemov. Prva stvar, ki smo jo nardil je blo kosilo…por supuesto;). Vsepovsod so prodajal cuy in ni mi blo niti priblizn jasn kaj je to, dokler nisem vidla neki paniranga na enem pultu…seveda, morski prasicek….itak, da sem ostala kr pri rizu in pisancu….ziher je ziher.

Potem smo sli pa mal naokol…ocitno je v vasici najpogostejsa obrt glinarstvo…res so pravi mojstri in kr tezk se je upret skusnjavi…itak mors neki kupit…ampak res neki cist majhnega, ker pa je ze kr panika s prtlagoJ. Odpravl pa smo se se na 3300 metrov visoko “planino” od koder je razgled fenomenalen.  Na poti navzgor smo srecal dva fantica, ki sta nam zacela razlagat mal o tem predelu in ko smo prisli na vrh sta mela pravo predavanje…mi smo dobil neki informacij onadva sta pa zasluzla za sladoled;)... in smo bli vsi srecni. Pol smo mel pa cel fotosession. In itak ne bi bla js js, ce mi ne bi sred najlepsega dela zmanjkal baterije v fotoaparatu. Ampak se nisem kej velik sekirala, ker mamo vsak svojga, tak da je slik kot d****J.

Nismo se pa mogl upret se eni turisticni zadevi…jezdenje konjev…kak je blo pa fajn. Najprej sem se neki upirala in nisem bla glih za akcijo, ker se je prvi konj, ki so ga hotl dat enmu od nas, mal upiru. Ampak pol sem se vseen vdala . Norooooooo!!!! Sej ce ne bi bla tak lepa narava ne bi blo nic posebnega, ampak vse skupi da res en posebn car.

In je se en dan za nami. Med voznjo nazaj pa sem imela cas razmisljat…ne morm vrjet…ce bi mi kdo pred enim letom reku, da bom sla v Peru in dozivela vse to, bi si misla, da mu manjka par kolesckov…ampak tuki sem…sred Peruja na poti v Bolivijo in potem v Ekvador…crazy!!!!!!

Ayacucho je bil zanimiv tudi zaradi karnevala, ki so ga mel te dni. Posebno dozivetje…skupine nastopajocih poplesujejo po ulici in folk posipavajo s pudrom, tak da vsi beli hodijo okol, froci so se (nas) iz vseh strani obmetaval z vodnimi baloni (to majo prave “vojne” med sabo…stojijo za vsakim vogalom in na vsakem balkonu al pa strehi, tak da mimgrede pokasiras kako vodno bombico), ampak se noben ne sekira….tradicija je pac tradicija, nimas kejJ. V glavnem, lustn je blo.

LIMA, Peru

Evo pa sem nazajJ. Mal je trajal, ampak bolje pozno, kot nikoli, so reklJ. Del tega  “leposlovja” je nastalo med 9-urnim potovanjem z avtobusom do nase druge destinacije v Peruju – Ayacucho. Za tiste, ki ne veste…1. februarja smo zacel nas “investigation trip” po Peruju. Vse skupi bo trajal dober mesec in v tem casu bomo obiskal neki organizacij in se malo bolj spoznali s kulturo v Latinski Ameriki (vsaj js, ker Paula in Jose sta itak LatinosaJ) pol pa za 4 mesece v Ekvador.

Zdej pa na zacetek…nas trip se je zacel v Venezueli. V bistvu smo bli, zaradi tezav z eno letalsko druzbo, prisiljeni zaceti nase popotovanje en teden prej, ampak se noben ni velik pritozeval, saj smo en teden ostali na Isla de Margarita, otok v Venezueli. En teden lenarjenja in uzivanja v hostlu, ki nam ga je priporocal kolega od kolegaJ…se ga je splacal poslusat, ker pa je blo res fenomenalno. Pa se delat nam ni blo treba nic posebnega, ker smo bli na prisiljenih pocitnicahJ. Edina slaba stvar v tem tednu je bila Paulina gnojna angina. Ampak je bil pa to za njo odlicen kraj, da se pozdravi, predno nadaljujemo pot. Mal smo se setal po zdravnikih in lekarnah, ampak nam ni blo hudga….ona se je pa tud ze po nekaj dneh boljs pocutla, tak da smo lahk sli mal se na plazo pogledat….sej nam ne bi blo treba it, ker smo pa ipak mel bazen na sredini nase rezidenceJ.

Po enem tednu smo se odpravl v Caracas, ampak sam na letalisce, ker smo mel isti dan let v Peru. Tud tu se nismo nic pritozeval, ker je Caracas baje kr nevarno mesto in nam ni blo glih do setanja okol. Lepo smo pocakal na letaliscu do vecera in to je blo to. In koncno smo prispeli v Limo, sicer je bla ura ze skor polnoc, ampak smo pa na cilju…no, skorajJ. Mel smo majcken problem, saj nismo vedl kje bomo spal, upsJ. Ampak je bil Elvis (nas “ucitelj”) preprican, da bo v hostlu, ki ga je mel rezerviranega, prostor tud za nas…wrong!!!!...itak je blo vse poln, ampak smo mel pa sreco s taksistom, ki nas je furo po Limi in nam iskal prenocisce…res prijazn stric. Na koncu  smo le nasl hostl, kjer so mel prostror za nas klosarjeJ. Sam, da razlozim na hitr…mi bi naj ostal pri enem couch surferju, ampak se ni izslo tak kot smo si zamislal, Elvis pa si je rezerviral hostel ze prej, saj je cel teden v Limi bil namenjen tudi promociji nase sole (Richmond Vale Academy)  in Elvis je imel v tem hostlu “info meetinge”. No, naslednji dan smo se prestavl v drug hostl, mal cenejsi, ampak sam za en dan, saj smo dobil odgovor od drugega couch surferja, ki nas je bil pripravljen sprejet. In res smo sli…naslednji dan smo se popoldne odpravl na sever Lime, kjer je on doma. Da si boste mal lazje predstavljal…sli smo iz Beverly Hillsa v BronxJ, ampak je blo pa zastonj…in ce bi se mogla se enkrat odlocat, bi se odlocla enako….ne zarad denarja, ampak zarad ljudi, ki smo jih tam spoznal. David je star 36 let in zivi z bratom, sestro, ki ima dva sinova (sikana ko sto hudicev) in mamo. Ampak to ni cela druzina…ima 6 bratov in 2 sestri….jap, ko so vsi na kupu jih je kot Rusov, kar smo mel tud priloznost videt, saj smo tam ostali tri dni (dve noci) in drugi dan nas je cakalo malo presenecenje, ko smo se zvecer vrnal iz mesta. V hisi in pred njo je blo okol15 ljudi, saj so praznoval rojstni dan. To je bla festaJ. Vsi so nas ful lepo sprejel. To res ni bla cist obicajna druzina….ce opisem sam eno situacijo…prvi dan smo mi trije in David spal v njegovi sobi, ki je vlka 2x3 metre. Not ma eno postlo, ki sma si jo s Paulo delile, Jose in on pa sta spala na tleh, gentelmana, ni kej. Ampak to ni bistvo…nasledn dan je bil zanimiv, sred dneva nam je povedu, da prideta se dva popotnika. What????? Kje bomo spal????? Ni panike, je reku, bo z bratom zamenju sobo, ker je mal vecja pa sem bomo tam mal stisnal. Ok, kdo bi se sekiru….vazn, da mamo streho nad glavo in da nas ne okradejoJ. Ampak tud to se ni blo vse…naslednji dan smo v mestu pobral ta dva Argentinca, ki sta po dobrih 20 urah na avtobusu prisla iz Cuzca in skupi smo se odpravl k Davidu. Odpravl? Bolje receno, natlacl, ker nas je slo pa sest v taksi, ki niti priblizno ni namenjem takemu stevilo, ker pr nas v nobenem primeru niti cez tehnicnega ne bi selJ. To niti ni tak smesn, ampak sem se ze cist navadla na totaln kaos na cesti, na zmesane voznike in na avte, ki to niti niso (Venezuela je pa tuki itak zmagala). V glavnem, vseh sest se nas je prcjazl domov….pred hiso pa festa, kot sem ze povedala (rojstni dan). Pokazu nam je sobo v kateri bomo spal….lusn prostor, not ena postal in omara…se bomo ze nekak zorganiziral za spanje….ampak sledilo je se eno presenecnje…pojavu se je se en par, ki se nam bo priruzu v nasi cimerci…pa ka si ti mal norJ. Osem se nas more natlacit v eno sobo z eno postlo in prtljage tulk, da te kapJ. Ni panike….na koncu smo stirje spal na eni postli, dva na tleh, ena modelka je spala na kavcu, David pa pri bratuJ…vse smo zrihtal…in btw, festa je tud uspela…mal smo salso plesal mal smo se menl (eni bolj kot drugi, saj je moja spanscina se vedno zelo, zelo osnovna, ampak David in njegova sestra govorita anglesk, tak da smo se nekak sporazumel). Nasledn dan pa smo se odpravl do drugega couch surferja, ki nam je (hvala bogu) v tem casu odpisu. Pri Davidu so nam se pripravl odlicno kosilo, po kosilu se bingo in smo sli. Ce hisa ne bi bla tak obljudena , bi se itak ostal, ampak smo v bistvo tud ostalim nardil manjso uslugo, ko smo se spakiral.

Naslednja lokacija pa je spet poglavje za sebe. Prispel smo do stanovanjske hise. V prvem stuku zivi Herman z mamo in punco, drugi stuk je za nas brezdomce.  Ampak tud tu nas je cakalo presenecenje…ko prides v drugi stuk, je na sredini kao atrij in da prides do sobe mors tu mim in ce hoces iz sobe do kopalnice, mores spet tu mim. Ok, tega sploh ne bi omenjala, ce ne bi v tem atriju zivel se 11 mack. In ne vem, ce si lahk predstavljate kak smrad so sposobne proizvest macke…katastrofa!!!!! Aja,  za dobro jutro nas je se prcakal kupcek dreka pred vrati, tak da je mal manjkal, da bi se popelala do kopalnice, ce ga ne bi prav cas opazla. Je pa res, da sma s Paulo mele zakonsko postlo Jose pa svojo, in da smo spal kot kralji….to je pa tud velik vredn. Dozivel in prezivel pa smo tud potres, ki sicer ni bil mocan (4,3 po Richterju), je bil pa razlog, da sem bla naslednjo urco mal bolj pozorna kdaj se bojo zavese spet zacele trest.

 V glavnem Lima je bla prav posebna dogodivscina, vidl smo vse…nekateri predeli so spedenani v nulo, spet drugi ti dajo mal mislat…velikrat sem se zalotla, da razmisljam kak mi je v zivljenju fajn in da sem lahk res srecna in hvalezna za vse kar imam.

Da ne pozabim omenit…Lima je balsam za duso, if you know what I meanJ. Shopping, da se ti zmesa…ok, ce hoces lahk mas shopping, da se ti zmesa….men se je sam mesal, ker kupla si nisem kej velik (si bom na poti nazaj, ko bom vidla, ce mi bo kej denarja ostal). J

V teh prvih 14-ih dneh sem pa ze tudi imela krizo kar se tice spanscine. Res je tezk…bolj kot sem si predstavljala. Ampak nimam neke izbire…bo treba mal zobe stisna, mozgancke napet, usta odpret  pa bo (hahahahah….zobe stisnat pa istocasno usta odpret je mal tezk, ampak sej veste kaj mislim).

Sem misla se par slikc dodat, ampak je internet tak pocasen, da bi vse skupi trajal cist predolg. Takoj ko bo mozno, bom dala se slikce gor.

Dijoooooooooooooooooooooooo!!!!!!!

Wellcome Africa team!!!!!

Za tiste, ki ste upal, da sem zakljucla svojo pisateljsko kariero, je to slaba novica, za vse ostale pa tole: I'M BACK!!!!!!!:) Ne nisem pozabla na vas in ne bom ovinkarla...enostavno se mi ne da pisat. Prav prisilit se morem in sama seb vedno obljubim kej sladkega za nagrado:))). Poleg tega, se pa v tem casu niti ni dogajal nic kej novga oz. posebnega....do zdaj!!!! Ok, to je moja razlaga zakaj ste mogl na ponovni izliv mojih custev in obcutkov cakat tak dolg, zdej pa novosti.

Ko sem se nazadnje javla, je bla nasa rezidenca podobna mestu duhov...prejsnja afriska skupina je poletela proti Johanesburgu (vmes so se za par dni ustavl v Riu de Jeneru...ja ful jim je blo tezk:)), isti vikend so nekateri mel pocitnice in so sli mal naokol...v glavnem, dolgcas!!!!. Ampak tud tuki po dezju  vedno posije sonce (vcasih tudi vmes, zato lahko uzivamo ob mavricah). In zaceli so prihajat novi ljudje...nova (tokrat zadnja) Afriska skupina. Prihajali so loceno in do 15. 9. so se vsi nacrtal na RVA (Richmond Vale Academy...za tiste, ki ste ze pozabl:)). 16 novih ljudi, z razlicnih koncov sveta, z razlicnimi navadami, z razlicnimi zgodbami...skupaj nas je okoli 30, kar pomeni, da mormo (za nase dobro:))) pogruntat nacin kako preziveti skupaj 7 dni na teden, naslednjih 5 mesecev, brez (pre)velikih napetosti. Mislim, da bo s casom postalo zelo zanimivo:)))). Ampak nc bat...o kaksnih posebnih izpadih posameznikov vas bom sproti obvescala...za to si bom vedno vzela cas....OBLJUBIM:))).

Ampak kar bi pa rada tokrat posebi izpostavla, je pa Wellcome party za moje nove sostanovalce. Vse se je odvijal v soboto. Tokrat sma bile s Paulo samo gledalki in nama ni bilo treba sodelovati, ampak se pa ze zdej bojim zabave, ki jo bodo pripravli za najino skupino, ko se zacne nas program. Na do zdej videno se nam ne obeta nic dobrega...razn odlicna vecerja:)))). Ja, velik se vrti okol hrane, ker se ob takih priloznostih ponavadi pripravi kej drugega kot riz in soja in tudi sladica je obicajno na seznamu:)))). Tokrat je bila vecerja odlicna, da o sladici sploh ne govorim, ker smo jih imel pa kr neki...in spet sem sla spat s prepolnim trebuhom:))). Zdej pa program...zacel smo z afrisko pesmijo...najprej smo jo poslusal na youtubu, pol smo jo pa se zapel...ampak bi blo bols, ce bi drug del izpustil, ker smo pa bli taki kot nas stajerski slavcek (D.M.:)))). Nadaljevala je nasa ''mama'' z govorom (mami, to je sam interna fora, tak da prosim ne zacet panicarit...mama je ena sama, vem ja:))). Pol se ja pa zacel...zajebancija do kraja. Vseh 16 je mogl pripravit skupno tocko. Casa so mel par dni, da so se zorganiziral in res jim je ratal...vsi skup so zapel Lazy song (poglejte si na Youtubu, ce ne veste katera pesem je to) in zraven je sodla se koreografija, ki ni bla glih zahtevna, ce sem iskrena:)))...je bla pa zelo zabavna. Sledilo je nekaj iger, kjer smo se delal mal norce iz njih, ampak na prisrcen nacin. Je pa to razlog zakaj me je strah nase dobrodoslice...16 ljudi bo staknal glave skup in niti nocem vedet kaj bo nastal iz tega:))). Na koncu pa spet dva modela z bobni....to je res svetovno....kr mors zravn spilat, al pa plesat in pet. Sem pa neki ugotovila...mislim, da mam manjso tezavo z motoriko al z necim pac...vedno, ko igramo, je vse ok dokler ne zacnem zraven kej pet...ko odprem usta, me roke ne ubogajo vec...cist padem vn iz ritma in zgleda tak kot da sem mal zaostala:)))). Ampak se pa trudim:))).

Sledi pa dejstvo, ki je mal manj zabavno. Moj racunalnik je umrcku:((((. In glede na to, da smo na otoku, in the middle of nowhere, je mal predrag, da si nabavim novga. In tud popravit ga ne bom dala, ker bi me ziher nategnal....je mel en kolega podobno izkusnjo, tak da sem se odlocla, da ne bom reskirala. Se je pa kolegica iz ZDA spomnala neki zelo pametnega. Med bozicnimi prazniki bo sla domov. In ko se bo vrnala, mi bo mogoce prinesla racunalnik, ki ga bo kupila tam, kar zna biti dosti ceneje. Do takrat se bom pa sprijaznala s staro kisto, ki jo imamo na soli...ni panike:).

Ne vem vec kaj se naj napisem, ker mam polno glavo vsega...aja, ne smem pozabit na froce z Danske. Jap, obisk smo dobil. Ponoc so prisli k nam na 'pocitnice'  za 14 dni. To so froci stari 13-17 let, ki so mal problematicni oz. imajo majckene tezave z obnasanjem:). In ce vam zaupam, da je 13 otrok in 8 uciteljev...bi se jih mogla bat????:)))) S Paulo boma vecino casa prezivele z njimi, kar pomeni v dobrem in slabem:)))). Torej, z njimi se morma druzit skoraj cel dan. Ko so na plazi, sma z njimi...ko grejo na vulkan, grema zraven...ko grejo v mesto, sma njihova senca...spoznal bodo tud neki druzin, torej jih boma spoznale tud midve...itak si bodo ogledal tud zaliv kjer so snemal Pirate s Karibov, tak da boma vidle tud to...mel bomo dost aktivnosti za njih, ker jih je treba cimbolj zamotit, da jim ne grejo pizdarije po glavi:). Ampak.....zdej pride pa najboljsi del.....na koncu njihove dogodivscine grejo na tridnevni izlet, torej grema tud midve;)....po nas pride katamaran in odjadral bomo na Union Islands...jap, MORMA it zraven, ker je to najina dolznost:)))). Po slikcah sodec, ki sem jih vidla na netu, nam res ne bo hudga....morje, bela mivka, sonce, odlicna hrana...ok, dovolj za enkrat. Vec vam povem, ko pridemo nazaj. In da vam razlozim zakaj si lahko vse to privoscimo....to ne placa nasa sola, ampak 'oni', saj je to del njihovega programa. Da ne bo kdo mislu, da se gremo neke prostovoljce, pol se pa spilamo frajerje na katamaranih sred karibskega morja. Ti otroci nimajo nobene veze z mojim programom, ampak ker smo ta cas ravno v Action teamu, kjer delamo vse kar je pac potrebno, bomo v tem casu pomagali tudi njihovim uciteljem. Sam tulk, da ne bo pomote, ker vem, da se bo nasu kdo, ki se bo vpiknu v to:))).

To je to iz moje strani...zaenkrat. Tokrat ni nobene fotke. No, no...ne se zdej razburjat pa pritozevat, ker bom jutri objavla blog samo s fotkami in komentarji, saj sem sredi procesa zbiranja slik od ostalih:)). Dodala bom mal vec fotk, da zajamem se tiste stvari, ki ne rabijo glih deset vrstic v mojem blogu, so pa kljub temu vredne omembe:))).

Dragi moji, uzivajte se naprej....js bom sigurno!!!!!!!!!;)

Malo mesano:)

Predn sem zecela to pisat, sem mogla najprej prebrat zadnji del, ker sploh ne vem kje sem ostala. Cist prevec stvari se dogaja, tak da ne uspem sproti pisat. Ampak si pa vcasih kej na hiter zapisem, za vsak slucaj, da ne pozabim kake zanimive zadeve:))). Zdej lahk gremo pa kr po vrsti. Ne, v bistvu bom napisala sam tist, kar se mi je najbolj vtisnal v spomin.

Ne vem tocno kir dan je bil, pa niti ni vazn...ideja je bla odlicna. Po vecerji, ko je ze kr fajn tema, smo se punce odpravle na nocno kopanje. Kak je pa to lepo...na nebu nesteto zvezd, v vodi se svetlika plankton...leps ze skor ne more bit. Mislim, da bo to postala tradicija;).

V soboto pa akcija...v Chatou-ju je bil "Breadfruit festival"...to je festival posvecen sadezu, ki ima okus po krompirju. Itak smo mogl sodelovat, ker je to super priloznost, da se mal bolj povezemo z domacini. Pripravit smo mogl karkoli iz breadfruita. Ker nismo tocn vedl kak pa kej, smo mal po netu pobrskal. Nardil smo cips in pa pito s sirom...fuuuuul dobr.

To bi lahk na festivalu prodajal, ampak itak nismo...vse je blo zastonj. No, to pa ni blo vse kar smo nardil...seveda smo mogle spet neki zaplesat...zdej bi ze pocas lahk zacele kasirat:)))). V glavnem, nastop je spet uspel. Najboljsi del pa se je zacel po uradnem programu, ko smo se lahk mal sprostil, uzival in plesal na nenormalno fajno musko, kar je tu itak normalno:)))). Zvezda vecera so bli pa otroci...najprej so nas neki casa sam opazoval, pol so se nam pa pridruzl in z nami plesal cel vecer. Ne mors vrjet kak ritem imajo in kake gibe uporabljajo...ce se komu da, lahk na netu pogleda kak zgleda ''soca dance'' in pol si predstavljite 6 let stare otroke, ki tak plesejo:))). Ne, nikol ne bom tega znala. Ampak v bistvu smo spet cel vikend preplesal, ker je bil pa nasledn dan se party...beach party. Za to smo zvedl cist slucajno. Ko sma se s Paulo vracale s plaze, so se mim naju peljal policaji...seveda so se ustavl in smo se mal pomenl:))). In so nama povedal, da se zvecer neki dogaja v mestu...pa smo sli pogledat, da slucajno ne bi kej zamudil:))). Pametna odlocitev...spet polno otrok...muska naglas do konca, pescena plaza in spet nesteto zvezd;).

Morm pa omenit se dva pogreba....ja, prav ste slisal...pogreba. Ce bi to zgledal tak kot pr nas, pol jih ne bi omenjala. Na ulici ful folka, vsi plesejo, noben se ne joce...nikjer nobene depresije. In to traja cel dan...ko smo sli zvecer nazaj, so bli se vedno na ulici in zabava je bla na vrhuncu...tud tega bi se lahk navadla...ampak mislim, da pri nas to ni izvedljivo, tak da...

Pa se ena dogodivscina, ki je tud ne bom kr tak pozabla. Predn smo se odpravl na beach party smo sli skakat iz skal, ki so blizu nase plaze...ja, vedno recem kr nasa plaza, ker smo vedno sami tam....luksuz, ja;). No, tam lahk skacemo iz treh razlicnih visin...js sem se odlocla za srednjo...NAPAKA!!!!! Trajal je itak ene pet minut, da sma se z Alice odrinle s skale...pol pa focn:)))). V vodo sem prletela s takim susom, da mi je vodo skoz nos zabil do mozganov. Najprej neki casa nisem nic slisala, ker mi je od pritiska zabil usesa, cez kako urco je blo pa ze vredu:). Ponoc me je sicer se neki bolel, ampak nic hujsga. Mogoc me cez dan ni bolel, ker sem mogla bit ok, da sm lahk sla na beach party:)))) Mogoce...:))).

Naucila sem se tud igrat domine, kar niti ni tak ajnfoh. Na poti do plaze mamo eno malo trgovinco, pred katero vsak dan sedijo domacini in spilajo domine. Ko smo se odpravlal iz plaze, smo se mal ustavl tam, da smo jih pozdravl in ni minil pet minut, ko sma s Paulo ze sedele za mizo in igrale. Spet svetovna muska, super druzba (sicer jih nisem kej velik razumela, ker njihova anglescina ni kej velik podobna anglescini)...torej, odlicno popoldne. Aja, pa zmagala sem tud:))).

In spet je tu ponedeljek...in sem sla...plet...pa ne mislim na vrticek, ki ga je treba mal spedenat...govorim o nasadu ananasov. Treba je spucat cel nasad ananasov...tak da, ko bomo prisl do konca, bomo lahk sli spet od zacetka:))). Pa vse bi se blo vredu, ce ne bi ta k**** mela tak nazobcene liste...tud rokavice do komolcev kej velik ne pomagajo (popraskana sem bla do ramen) in si lahk predstavljate kak je zgledal prvi dan, ko sem mela navadne rokavicke...ampak bom prezivela...nic vec me ne preseneti...nasledji tedn al pa dva bom pac vsako dopoldne plela. Tak da sem vesela vsakega dezevnega dne...pol nam ni treba it ven:))).

Sred tedna pa se je poslovil ze prvi clan nase pisane druscine, Filipe iz Brazilije. Sploh nism vedla, da se bo tak poslovil, ampak blo je res ful lepo. Zvecer smo se zbral na terasi (brez nadrejenih:))) in prisluhnal...mel je ful lep govor....pa full mu je blo hudo...5 mesecev je prezivel s temi ljudmi in res mu velik pomenijo. Tud za nas, prisleke, je mel par lepih besed, tak da si lahk predstavljate kak je to zgledal....vesde sem se jokala...ne morm iz svoje koze:))). In mislim, da se bom se parkrat. V soboto se poslovi cela ekipa, ki gre v Afriko. In to so ljudje, ki so me ful lepo sprejel, ko sem cist sama priletela v njihov ''mali'' svet. Z nekaterimi od njih sem se res ful zastekala in jih bom ful pogresala...pa smo skup sele tri tedne, ampak res cist vsak dan. Itak smo jim pripravl Goodbye party, oni pa nam after:))). Vecer je uspel...

Vceri pa sma mogle s Paulo delat...ja, v nedeljo. V bistvu sma se same tak odlocle, ker sma sle v petek v Kingstown mal v shopping. Uradno mamo nedelje fraj, ampak ker je takrat vse zaprt, je treba it med tednom, tak da zamenjas dneve in je to to. Ampak ni gilh fajn, ko ves da sam ti delas, ostali so pa na plazi al pa se s kajaki vozijo okol:). Je pa res, da ima Kingstown  eno posebno energijo, tak da se splaca vsake tulk reskirat nedeljo...To je pa to, zaenkrat...ok, se en vsakdanji prizor...pogled iz nase pisarne...mavrica...

P.S.: Vec kot enkrat na tedn ne blo slo tole pisanje, ker je v 'prostem casu' res tulk enih stvari, ki jih lahk pocnem, da komi folgam:)))...vsak tedn en blog...to bi pa lahk slo skoz, ja:)))

My first weekend

Zanimiv vikend...v bistvu sem celo sobotno popoldne preplesala, ker smo vadle za Talent show. Najprej sem se mal ustrasla, ko sem slisala besedo ''talent'', ker ocitno je nekdo pozabu na mene, ko so talal taletne. Potem pa se je pojavla ideja o plesu...o afriskem plesu. Plesale bi naj v skupini, tak da sem se mal pomirila, saj je v skupini vse lazje. 'Team spirit' je res ena taka zanimiva zadeva. Ko se ze prepricas, da neki ne mores oz. ne znas, te energija in volja skupine kr prevzameta in vse je videti (in je) ful lazje. Kot sem ze omenla smo se ucile afriski ples oz. vsaj delcek, ker drug del smo si kr mal zmislale:))). Ucila nas je Gugu iz Juzne Afrike (to je drugace nasa trsica prve tri mesece)...ti ljudje imajo res v sebi en poseben ritem...karkoli zaplesejo je neverjetno...vedno vse stima. Ne glede na to, kak se trudim, mi ne rata iz sebe spravit takih gibov....nimam glih afriskih korenin, vem ja:). Kljub vsemu je vse skupaj izpadlo fajn. Nastop je uspel in led je prebit. Poleg nas pa so itak nastopal se drugi...vecinoma so bile glasbene tocke, ena je celo popoldne pekla razlicno pecivo, en je iz nakljucnih besed v petih minutah napisu pesem (vsebine ne vem, ker je bla v spanscini:))), v glavnem ni da ni...zmagala pa je Hyunbin iz Juzne Koreje, ki je pela eno njihovo opero, ampak to tak, da so ti sle kocine pokonc pa ni to glih glasba po mojem okusu. Res si je zasluzla zamago. Nagrada pa so ble neke cokoladice, kar je tuki zelo velik vredn, ker nimamo trgovine glih za prvim vogalom, tak da tud po cokolado ne mors, ko se ti je zalusta:)))). Ja, takle pol zacnes cenit majhne stvari. To sem prvic izkusla, ko mi je sred dneva padu cuker na minimum...kje naj dobim neki sladkega?????? In potem se mi je prikazala Marija...spomnala sem se, da sem na avionu dobila pri kosilu en mini Kit-kat (cokoladica, ce kdo ne ve:))), ki sem ga vrgla v torbico. ZELO PAMETNA POTEZA!!!!! Mislim, da si lahk predstavljate kak je zgledal, ko sem ga nasla. Njamiiiiiiiiiiiii!!!!!!. Tak da, ko boste naslednjic jedl kej sladkega, se spomnite na mene...ce se vam zatakne, nisem js kriva:)))). Nauk te zgodbe: ceni majhne stvari (oz. z mojimi besedami: vedno imej skrite zaloge sladkarij, ker nikoli ne ves kaj te caka).

Nedelja je bila pa itak zakon. To je edini dan, ko smo tud uradno:)) cist fraj. Zajtrk je ponavadi ob 7.00, ob nedeljah pa imamo ob 11.00 kr brunch, tak da se lahk fajn naspimo. Ful mi je zanimiv, da se tu zbujam brez problemov. Ko sem bla zadnji mesec doma in nisem vec delala, sem se komi spravla iz postle do desetih. Tu sem pred sedmo ze cist OK, v nedeljo pa sem se neki cez devet ze kopala. Na plazi sem bla sam kako urco, ker sem bla na vrsti, da pomagam pripravit jedilnico za brunch...ja, tak je, ko skupi zivi skor 30 ljudi...oganizacija in sistem, sta dve zelo pomembni besedi:)). Popoldne pa sm se s tremi puncami odpravla v najblizje mesto oz. vas (Chateaubelair, lahk tud kr Chateau). Hodit bi mogle kake pol urce, ampak we were lucky in smo na poti ustavle en pick up, ki je bil namenjen mim nasega cilja, tak da smo se kr napakirale gor. Zanimiva izkusnja, ampak tu ni to nc posebnega. Res je, da tega ne bi nikol prakticirala, ce bi bla sama, ker nikol ne ves. Tak pa nas je blo vec in vecina itak ve, da smo iz Richmonda (ker smo beli:))), tak da ni neke panike, ce izkoristis prevoz in si prisparas neki korakov. V mestu pa prizor, ki me je spet pogrel...v dobrem smislu, da ne bo pomote. Na pomolu ful folka...eni lovijo ribe, otroci skacejo v vodo, muska do konca...Ko se spomnem na Celje in si predstavljam nedeljsko popoldne, niti ne morem primerjat. Hotle smo it na sladoled pa je bla trgovina zaprta...in ne mine pet minut, ko se mim nas pripelje minivan s sladoledom. To zgleda tak, da se trije tipi vozijo okol z musko, sladoled pa ma tip na zadnjem sedezu kr poleg sebe v mal vecji hladilni torbi (ni to Family frost). Vsaka si je vzela en loncek, ki stane EC$ 1,50, kar je okol 50 centov (US$ 1 je EC$ 2,50). Naslednja postaja pa je bil biljard. Ampak to ni zdej Planet tus, al pa kej takega. V enem nadstropju hise je en sankec pa ena miza za biljard (zelo fajna, morem priznat) pa neki slik Boba Marleya...itak:)). Vmes, ko nism igrala, sem mogla kr neki slikat, ker se kr ne morm nagledat vsega. Sicer pa slik ni nikol prevec. V glavnem, zelo lusno popoldne.

V ponedeljek pa se je zacel uradno moj 'delovni dan', ki zgleda priblino takole: Ob 7.00 zajtrk, 7.45 morning action (vsak pocisti del sole, ki mu ga dolocijo), 8.45 delo na vrtu, z zivalmi ali v sadovnjaku, 11.00 promocija (na internetu promoviramo nove programe, tak da ce kdaj dobite kak mail od mene, ga prosim preberte in posljite naprej...hvala:))), 13.00 kosilo, 14.00 promocija, 17.00 free time, 19.00 vecerja...pol pa se kak ''sestanek'' in je to to. Ni glih ful naporn, je pa skoz neki za pocet. Do zdej sem dvakrat delala na vrtu...ce bo slo tak naprej, niti ne bom rabla fitnesa, ker to pa res ni ajnfoh. Dve uri sem na soncu iz zemlje vlekla staro koruzo in pevel, okopavala, grabla in na koncu posadila semena za nove koruzice...svicnala sem ga tak, kot ze dolg ne, ampak na koncuje je pa ful fajn pogledat na vrticek, ki si ga pomagal pripravit. Pa ce spet omenim razgled na morje...res se splaca.

Najbolj pa so mi vsec cist spontani veceri, kot je bil ponedeljkov. Kako urco pred vecerjo, smo se Keko, Ivy in js usedle pod drevo (itak spet razgled na morje...sej vem, da sm nesramna, ampak ne morem pomagat, kamorkoli pogledam vidim morje:))))) k Elvisu, ki bo moj ucitelj cez tri mesce. Elvis je iz Kameruna in obvlada igranje na afriske bobne. Itak me ni blo treba dvakrat vprasat, ce bi se rada naucila...ze sem sedela z bobnom med nogami. Noro...igranje na bobne, soncni zahod, Elvis pa je na konc se par komadov od Boba Marleya zapel, medtem ko smo igral. Popoln vecer.

Aja.....moja cimra je ze prisla. Jupiiiiiiiii!!!!!! Paula je iz Brazilije. Ful fajna punca. V kaksnem izmed naslednjih blogov bom kej vec povedala o njej in poslala se kako slikco, ker jo morem prvo mal spoznat....ampak kar vem do zdej je super...mislim, da se boma mele prav fajn to leto...Kak se to hecn slisi...eno leto. Ampak mam obcutek, da mi bo cist prehitro minilo...

No title:)))

I'm happy...prezivela sem dva zelo zanimiva dneva. Se se spomnete, ko sem se pritozevala nad cesto in Alfredovo voznjo??? No, Alfed je zakon (ceprav me je nategnu za 25 $, kar sem ugotovila sele cez dva dni, ko sem se mal menla s folkom)...vceraj sem se prvic mela priloznost peljat z minivanom v Kingstown. To je sele dogodivscina. Predstavljajte si, da se sami vozite v rdecem Ferrariju, z odprto streho in ful fajno musko, po avtocesti...in ce vam od tega ostane sam fajna muska, potem si mogoc lahk predstavljate kak je zgledala voznja. V minivanu nas je blo 16, vozl smo se 260 km/h, klimo smo mel, ko so ofnal vse okne, naravnost pa smo se vozl celi dve minuti, ce sestejem vso ravnino v eni uri. Trudla sem se neki slikat, ampak vse kar mi je uspel nardit, je ta zmazek:

Ampak je pa vzdusje fenomenalno...vsak se briga zase, ce koga prevzame muska, poje, groovajo itak vsi...zanimivo... Mesto pa ima dejansko duso...vsepovsod se neki dogaja, folk je vsepovsod...v bistvu je mal kaoticno, ampak ta kaos je tak prijeten. Opazijo te vsi in pozdravijo te skor vsi (just because I'm white...nism si misla, da bom kdaj to rekla:)))). Ja, vem, da ni vse tak super kot zgleda, ampak generalno gledano, je vzdusje ful prijetno...pac, res cist drugacna kultura...and I simply like it, so, bite me;). 

Pa da se vrnem se mal v solo..morm priznat, da se vsak dan boljs pocutim. Ljudje tu so res fajni. Vsak dan se menim s kakim vec in vsak dan se pocutim bolj del ''sekte'':))). Danes sem dejansko zacela delat. Za tiste, ki vam  niti priblizno ni jasn kaj delam...naj na kratko razlozim: v prvih treh mesecih morm ''odsluzit'' stipendijo, ki so mi jo dal (polovico so mi oni placal), to pomeni, da sem del Action teama. Kar pomeni, da med tednom delamo dopoldne v sadovnjaku in v vrtovih, popoldne pa je cas za promocijo. Sobote so mal drugacne, nedelje pa smo fraj...na gospodov dan se pa res ne sika delat:))). V detajle ne bom sla, ker nima smisla...vam bom sproti kako stvar razlozla, ker zdej se sama tocn ne vem kak pa kej:))). V glavnem, sele cez tri mesce zacnem s pripravami na Ekvador, kamor gremo sele februarja. 

Dans sem tud prvic sodelovala pri ''hisnih'' opravilih, kar pomeni, da sem po vecerji pomila posodo. Sej vem, da se slisi smesn, ampak niti ni tak zelo. Pomivala sem posodo za priblizno 30 ljudmi, tak da sem dobila med prsti plavalno kozico. Zdej je ze vredu, ce je slucajno koga zaskrbel :)))). Po vecerji pa se folk ponavadi mal preklada iz ene sedezne na drugo in tud dans je blo tak. To je lahk tud zelo produktivno...danes sem se recimo zmenla, da bom hodla z dvema puncama laufat, ker ze cist predolg traja ta moj lenoritis, kar se miganja tice. Vam naslednjic povem, ce sem kej nardila v tej smeri. Mogoc mi do naslednjega javljanja uspe uporabit se kako fitnes napravo, ampak ne bom prevec optimisticna. Mogoc bom pa sam sedela ob kolesu...razgled je isti:))). We will see...

P.S. Ce ma kdo kak predlog za online promocijo (promovirat mormo programe, ki se zacnejo naslednje leto izvajat na soli), mi ga naj prosim zaupa...pliiiiiiiiiiiz!!!!!!!!!:)