CUZCO in MACHU PICHU

Naslednja destinacija – Cuzco. V soboto smo kupl karte za avtobus, za nedeljo ob 7 zvecer. Na postajo smo prisl skor urco prej, da bi ja vse stimal, ampak nasega avtobusa ni blo od nikoder. Po treh urah cakanja in pregovarjanja z modelom za saltrom, smo zamenjal karte za ponedeljek, se spakiral v taksi in sli nazaj v isti hostel. Men  je blo cist kul…bom vsaj spala v postli namest na busu.

Sem misla, da je blo 10 ur voznje do Ayacucha cist prevec, ampak po tej dogodivscini je to mala malca za nas. Vozl smo se 25 ur…jap, na cist navadnem avtobusu,  da ne bi kdo mislu, da smo mel bus-cama varianto…se wc-ja ni blo…no, je bil, ampak v naraviJ. To je bil tud eden izmed razlogov, da sem v celem dnevu nardila dva pozirka vode, da mi ja ne bi blo treba it na wc. Pot je bla prava avantura…tud plaz nas je ustavu, tak da smo dobri dve urci cakal sred nicesar, ampak k sreci ni blo hujsga. Med potjo sem mal spala, pogledala par epizod Prijateljev in je blo 25 urc naokolJ.

Cuzco…kaj naj recem…mesto na visini 3400m..lepo je, nimas kej…nisem pa bla neki norooooooo fascinirana. Sej se najde velik lepih stvari, kar se tice arhitekture, ampak mislim, da js nisem glih narjena za take scene. Ni se mi dal neki velik setat po mestu. Mogoc je blo krivo vreme, ker me je pa res skoz zebl…ocitno se pozna, da sem pol leta zivela na Karibih. Tule je 8-16 stopinj in vcasih se mi zdi, da kr ne bom prezivela…sploh, ko je treba it pod tus…bi sla kr oblecenaJ. In ko pomislim, da sta nasi naslednji destinaciji (Puno in La Paz), se visje in da je tam 4-8 stopinj, me vcasih kr mine…zakaj ne mormo it kr lepo nazaj v Limo…tam mi res ni nic manjkal…sonce, morje…Ampak vcasih je ocitno res treba mal zobe stisnat in potrpet…je pa pol tulk leps, ko si bogatejsi za kako novo dogodivscino in ko imas v spominu obcutke in prizore, ki ti jih noben ne more vzet. Ceprav sem ugotovila, da tale mesta niso glih po mojem okusu. Ampak to ne bi nikol vedla, ce ne bi vidla na lastne oci. Torej, se splaca;).

Tud tuki smo obiskal organizacijo. Imenuje se Peruvian Hearts. Ce kirga zanima kej vec o sami organizaciji, si poglejte na netu, ker se mi res ne da pisat o tem, saj mormo itak kr naprej pisat neka porocila. Bom raj kako besedico vec namenla Machu Pichu….jap, itak smo sli gorJ. V glavnem…sej ne vem kje naj zacnem. Se kr ne morm vrjet, da sem dejansko bla gor. Noroooooooo!!!!!! Sli smo na dvodnevni izlet. Prvi dan smo se na poti do Agua caliente (to je mestece od koder startas na Machu Pichu) ustavl v parih vasicah in si ogledal cel kup enih arheoloskih zanimivosti. Ok, so si ogledal…js sem se z eno kolegico ta cas setala po predelih, ki so zastonj, ker itak si mogu to posebi placat in res nimam kesa za vsak kup kamenja in skalovja. Machu Pichu bo cist dovolj. Do hostla smo prisl sele ob 11 zvecer, ker smo mogl vec kot tri ure cakat na vlak, ki nas je pripeljal do Agua caliente. Lustna vasica, draga pa k p******. Naslednji dan pa ob 5 zjutri auf, pojest zajtrk in gasa. Do vrha se lahk odpravis pes al pa z avtobusom, kar je itak spet treba placat, torej ze poznate odgovor na vprasanje: “Pes ali z busom?” Hodl smo dobro urco…PO STENGAH!!!!!! Prva stvar na katero sem pomisla: “se dobr, da ne kadim”, ker pa mislim, da bi pluce kr sred hoste pustila. Mislim, da je bil to trening za zadnje 4 mesce, ko res nisem bla kej posebi aktivna, kar se sporta tice (Misi, sej bom vse nadoknadla, obljubimJ). Kakorkoli, koncno smo se prcjazl do vhoda. Pocakat smo mogl na vodicko in ostali folk iz nase skupine, ki je prisu z busom (lenobe leneJ) in smo sli. Itak spet stenge…ampak tu mi pa res ni bil noben problem, ker se pa nisem mogla nacudit…zdej razumem zakaj je Machu Pichu eden izmed sedmih svetovnih cudes. Tud slike ne morjo pricarat tega obcutka. Slik mam tak mali milijon, ker se mi je itak zdel vse ful pomembn. Ena zadeva iz vseh zornih kotov, od blizu, od dalec, z nahrbtnikom in brez njega, v kratkih rokavih, s Hyongovo jopico (normalnoJ)…v glavnem na vse mozne nacine. Po dobrih dveh urah setanja po celotnem mestecu pa se en izziv. Ko smo se prijavl za izlet, smo mel moznost izbire…ce hoces lahk placas 10 usd vec in lahk gres se na sosednjo goro, ki se imenuje Waynapichu in itak smo placal teh 10 dolarckov.  V glavnem, zdej je bil pa na vrsti samomor. Sej ne vem zaka sem se spravla lazit v zivo skalo, ampak enostavno se ne mors upret. Se vec steng, se malj bolj strmo, zajla tu, zalja tam…lufta mi je zmankval kr naprej pa ne tulk zarad kondicije, kulker zarad visine. Machu Pichu je na 2400 m, Waynapichu pa 2700 m pa se neki malga. Sej niso to neke astronomske cifre, ampak za mene je blo to cist dovolj za en dan. Ampak, ko smo prisl pa na vrh je bla pa tud cist druga zgodba. Pozabla sem na vse…res se je splacal mal potrpet. Machu Pichu iz cist drugega zornega kota kot smo ga vajeni. In spet milijon slikcJ. V glavnem podvig je uspel, ampak to se vedno ni bil konec. Zdej je treba pa se dol pridet. Ce sam omenim, da je danes 5. dan od nasega izleta in me se kr noge bolijo…mislim, da mi ni treba it v detajle. Kakorkoli, ce bi blo treba, bi prehodla se kako stengo vec…res je blo vredno.

V Cuzco smo se vrnal ponoc, nasledn dan pa nedelja…ni lepsega. Cel dan lenarjenja, se na kosilo sem se komi spravla. Nismo mel nekih posebnih planov, tak da, ko sem se po kolsilu zavalila v postlo, me ziva dusa ni ven spravla. Vse kar sem nardila je blo to, da sem si spakirala stvari, ker smo naslednje jutro odpeketal proti Punu. Ampak to je pa ze naslednja zgodbaJ.

P.S. Slikce so na Facebooku, ker jih nisem mogla nalozit na blog...ne me vprasat zakaj, ker tud na tem podrocju nisem ekspert:).