Prva stvar, ki sem jo ugotovila, ko sem se odlocila, da napisem ta blog: od pisanja se ne bi mogla prezivljat, ker mi ne gre glih dobro od rok. Je pa res, da bi rada imela spomine tudi v pisni obliki, ker vsega tudi fotoaparat ne more ujeti. Torej, malo se bom mogla potrudit:).
Zacelo se je takole: long, long time ago when...sej ne, ne bom sla tako dalec v preteklost:). Pa tudi poslavljanje bom raje preskocila, ker mislim, da si lahko vsak predstavlja kako izgleda, ce se osebek, ki ze 26 let zivi pri starsih, za eno leto odpravi malo po svetu. Tudi na letalu ni bilo nobenih posebnosti...vzletela, letela, prezivela. No, pol se je pa res zacelo. Moja mala dogodivscina, ki jo boste lahko spremljali, kadar bom pri volji za pisanje. Kar pomeni: ne pricakujte veliko:).
Prva oziroma vmesna destinacija je bila Barbados. Lahko bi napisala celo stran o tem, kako je lepo, ampak ne bom, ker v tem primeru slikce povedo veliko vec. Torej...
Naj omenim samo eno tetko, ki me je resila pred zivcnim zlomom, ki bi vrjetno sledil, ce ne bi bilo nje. (Zdej pa takle je: ne da se mi vec trudit pisat slovnicno pravilno...ce koga moti, naj po tem stavku neha brat ). Vse se je zacel ze dan prej, ko sem prispela na Barbados in na letaliscu ujagala taksista, ker se mi ni dal iskat avobusne (ce mam kej, mam pa dnar). Bil je itak ful prijazen in celo pot se je hotu neki menit, tak da je vprasu tud kdaj morm bit nasledn dan spet na letaliscu. In valda se vse zmenma, da bom ja mela cim manj skrbi. Nasledn dan me pride iskat ob 12:00, da bom pravcas na letaliscu. Super! Ampak ker mam sam dnar srece pa ne, me je djed itak pozabu pridet iskat (al ka pac je blo; mogoc mu je guma poknala:))). Itak sem bla mal pod stresom, ampak sem se vseen spomnala, da so pred hotelom, ki je bil nasproti mojga guesthousa, prejsn vecer stal taksiji. In sem sla...z dolgim nosom, ker me je tip zelo ocitno nategnu, ampak vseen z dvignjeno glavo, ker sem vedla, da bom nekak to postimala. Na zacetku je sicer kazal, da bo sel cel moj plan v maloro, ker ni blo pred hotelom nobenga taksija. In tuki nastopi tetka Rosi. Od nikoder se je pojavla pred hotelom. Glih se je spravlala v avto, zato sem misla, da vozi taksi, ker je avto bil bele barve, tak ko vsi taksiji na Barbadosu. Ampak ni bila taksistka Rosi, bila je samo Rosi...Razlozla sem ji situcijo in ocitno sem se ji zasmilla, ker je kr zacela odpirat vrata od avta in ze sma se peljale. Ubrala je bliznco, da ja ne bi zamudila letala. Vmes mi je mal razlozla svojo zivljenjsko zgodbo in ze sma ble na letaliscu. Placala sem ji tulk kot bi unmu hepanu, ki me je 'pozabu', ker ji ni blo glih mimogrede pa se ful je bila prijazna. V glavnem zgodbica s srecnim koncem.
Polet do St. Vincenta je bil kr zabavn, ker smo letel z avionom velikosti malo vecjega avtobusa:). Pred mano sta sedela dva geja, ki sta v prostem casu ocitno se drag queen-a...en je mel vrecko nafilano s pirjem, ker je imel not kostmucek, ki ga imajo ponavad zenske na karnevalih, drug je mel pa nohtke daljse kot js v najboljsih casih in urejeni so bli v nulo:)))). Anyway....pristanek je bil uspesen. Ampak tu se moja dogodivscina sele zacenja. Ni je bolj adrenalinske voznje od tiste, ki jo obvlada moj taksist Alfred. Djed res obvlada, ampak upam, da se mi se neki casa ne bo treba peljat v Kingstown (glavno mesto St. Vincenta). Voznja je trajala mal vec kot eno urco, in ce bi vedla kaj me caka, bi vrjetno sla nazaj na letalo pa na Barbados:)))). Slike med voznjo nisem nardila niti ene, ker sem se celo pot sprasevala ZAKAJ???? MI JE RES TREBA TEGA??? Ceste so res nenormalne...ok, asfalt je res, to morem priznat, ampak cesta je siroka za genau dva avta (ce pride bus gre res zlo na tesn), lukn je milijon (in to takih, da se je mogu tip cist ustavit, da nisma nasedla), ovinkov pa ne bom niti omenjala. Pa da ne pozabim na plaz, ki je bil sred ceste pa se Alfredu niti ni zdel tak cudn...ze zle mam knedl v grlu, ko se spomnem, da se bom se mogla kdaj tam peljat. Ampak je bil pa Alfred ful prijazn in me je pripeljal dobesedno do vrat...to pa tud neki steje (in stane :))). Ni ga dnarja, da ga ne bi dala Alfredu, ko me je dostavu na cilj...resno:)!
In tu je...moj novi domek za pol leta...
Ze prvi dan mi je en tip razlozu, da je ze sam St. Vincent in the midle of nowhere, RVA pa se posebi (Richmond vale academy – nasa sola), ker morte vedet, da se cesta tuki konca.
St. Vincent je res zgodba za sebe. Ze kr nasledn dan, sem se z Leeann (punca iz Latvije, ki se more mal z mano ukvarjat) in Lexom (tip, ki dela na soli) peljala v Chatou (najblizja vas) k zobozdravniku, ki baje dela sam ob sredah, ampak glih to sredo ga ni blo....lucky me :/. Ampak predn sma z Leeann to ugotovile, se je Lex ze odpeljal in sma se pes odpravle nazaj proti soli. V bistvu mi je tak tud bolj pasal, ker sem si res lahk vzela cas pa mal opazovala okolico in folk....to je res cist drug svet. Ampak je zanimivo opazovat od blizu, ker dobis mal drugacno sliko. Hodle sma dobre pol ure po cesti, ki je sred nicesar...na poti sma srecale svasta...ob cesti so si otroci umival zobe, mim so se setal kmetje, ki so se odpravlal delat. Mimgrede, tuki obstajata dve vrsti kmetov, tisti ki delajo na plantazah banan in v drgih vrtovih, in tisti drugi, ki 'delajo' mal bolj globok v dzungli in se okol setajo z macetami, da se prebijejo do svjih vrtickov marihuane. Teh sma na poti srecale kr neki, tak da predvidevam, da majo velik dela:)))). Vmes sma se trudle, da bi z drevesa sklatle kak mango, zavile sma do rekice, da sma se mal osvezile, obcudovale naravo...v glavnem, ni nama blo dolgcas.
Aja, pred kosilom sma se odpravle se na plazo, tak da sem se se mal v morje namocla...res mi ni tezk:)))). Voda je ful cista in ful prijetna, tak da mislim, da bom kr pogosto izkoristla ta luksuz;). Je pa res, da nasledn tedn zacnem delat, tak da se bo tako lezerno zivljenje pocas koncalo. Ampak ni vazn...delala bom tulk kot v Celju, z manjso razliko...moja 'pisarna' je v naravi in s pogledom na morje ;).
No comments:
Post a Comment